Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Nedda je v času službovanja živela v petih državah, govori pa kar sedem jezikov.

O avtorju

Žiga je tisti slovenski mladinski pisatelj, ki si drzne stopiti na rep besneči zverini, pojesti osat in dvoriti zares veliki žabi. Seveda le v pravljicah.

Preberi pravljico

»Jakec, si vedel, da lahko na kresno noč razumeš, o čem klepetajo živali?« je dedek vprašal svojega vnuka.

»Le kako je to mogoče?« je zanimalo dečka.

»Stara pravljica pravi takole: če imaš na najkrajšo noč leta v svojem žepu seme praproti, razumeš živalsko govorico,« je smeje odgovoril dedek.

»Potem morava takoj na sprehod v gozd. Čeprav je že večer,« je predlagal Jakec. »Na najino jaso, ob potočku. Tja, kjer sva videla srno.«

»Pojdiva,« se je strinjal dedek, ki je stanoval blizu gozda.

»Sem že obut,« se je nasmehnil vnuk. »Glej, da ne pozabiš na praprot.«

Dedek in vnuk sta krenila proti gozdu. Ko sta prišla do prvih dreves, je dedek na usta položil prst in dejal: »Pst. Slišim veverice. Pogovarjajo se, kaj bodo jedle za večerjo. Kot kaže, si bodo privoščile lešnike.«

»Mmmm, lešniki,« je ponovil Jakec.

»Slišim tudi ježa. Le kje je skrit? No, saj ni pomembno. Zaspanec se je komaj dobro prebudil iz popoldanskega dremeža. In strašansko ga boli križ.«

»Kako živahno je v gozdu,« je rekel Jakec in prijel dedka za roko.

»Mravlje skrbi, da bo ponoči deževalo,« je pripovedoval dedek. »Če česa ne marajo, je to dež. Vsaka dežna kaplja je zanje, kot da bi jih polil s škafom vode.«

»Revice,« je sočutno šepnil deček.

»Joj, kako je glasen,« se je nasmehnil dedek.

»Kdo?«

»Divji prašič. Govori v sanjah. Spati mora nedaleč stran od naju. Te zanima, kaj si želi?«

»Povej mi,« je zanimalo Jakca.

»Želi si veliko skledo čokoladnega sladoleda.«

»Ah, daj no, dedek. Divji prašiči vendar ne jedo sladoleda.«

»Saj sem rekel, da govori v sanjah.«

»Pst, dedek. Govori bolj potiho, da ga ne prebudiva.«

Na bližnji veji je zapel kos.

»O čem prepeva?« je zanimalo Jakca.

»Trenutek,« je zamišljeno dejal dedek. »Zanimivo pesem prepeva. Takole gre:

Za trenutek obstanite,
za trenutek se objemite,
naj za hip zastane čas, 
utihne žvižg, utihne glas.

Ta objem naj greje večno,
da srce bo mirno, srečno,
ko na ves glas zadoni
glasen zven temačnih dni.«

»Kako lepa pesmica,« je rekel Jakec. »Nisem si mislil, da znajo ptice kaj takšnega.«

»In da divji prašički sanjajo o sladoledu.«

»In da ježa zbada v križu.«

»In da bodo za večerjo lešniki,« se je nasmehnil dedek.

»Tudi za najino večerjo?« je zanimalo Jakca.

»Tudi za najino,« se je nasmehnil dedek. »Lešniki, suho sadje in čaj.«

»Dedek, ta sprehod je bil res nekaj posebnega,« je rekel Jakec. »Kresna noč ima svojo moč.«

Dedek je prikimal.

»In veš, kaj sem ugotovil?«

»Povej.«

»Ugotovil sem, da midva zase ne potrebujeva semena praproti v žepu,« je resno povzel deček. »Odlično se razumeva.«

»Prav imaš,« se je strinjal dedek. »Ko si rečeva Rad te imam, je popolnoma jasno, kaj misliva in čutiva.«

»Dedek, rad te imam.«

»Tudi jaz tebe, ti moj mulček.«