Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Mari je zelo rada skrbela za rožice in svoj vrt ter brala vnukinji in pravnukinji. V domu je najraje v družbi prijateljev, s katerimi izdeluje punčke iz cunj.

O avtorju

Tinka najraje piše realistične zgodbe iz življenja sodobnih otrok, včasih tudi pesmi, pravljice, slikopise ali uganke. Je stalna sodelavka Cicibana in Cicidoja.

Preberi pravljico

Zemlja je lep planet. Zanimiv, varen, zabaven – skratka, odličen za vesoljski dopust. Tako menijo mnoge nezemljanske družine, ki rade potujejo v tuje kraje, kadar imajo otroci počitnice. Lani so se odločili preživeti dopust na Zemlji tudi Ze-ze-lo-piksovi, družina z majhnega planeta v bližini zvezde Próksima Kentaura. Takoj po koncu šole so mama, očka, Ziks in Zu-zó pripravili prtljago in se z letečim krožnikom odpravili na modri planet, o katerem so slišali že toliko zanimivega.

Ob tem času sta imela počitnice tudi Gal in Sara, čisto navadna slovenska otroka. To je bilo golo naključje, saj se vesoljske počitnice skoraj nikoli ne ujemajo z zemeljskimi in tudi sicer čas na planetu Ze-ze-lo-piksovih teče precej drugače kot pri nas. Drugo naključje je bilo, da si je vesoljska družina za pristanek na Zemlji izbrala gozd v bližini Galovega in Sarinega doma.

V topli poletni noči sta zemeljska otroka iz svoje hišice na drevesu opazovala zvezde. Gal je ravno oprezal za utrinki, ko je s kotičkom očesa zaznal nekakšen modrikasti blisk. Ni vedel, da je nedaleč stran pravkar pristala čisto prava vesoljska ladja. To je bil Ze-ze-lo-piksov leteči krožnik. Sara, oh, Sara pa ni opazila ničesar, saj je ravno takrat opazovala srne na nočni paši.

Iz letečega krožnika so se iztegnile srebrne stopnice in Ze-ze-lo-piksovi so se izkrcali. Odpravili so se na kratek sprehod. »O, kako prija svež zrak!« je rekla mama. Iz ladje je prinesla vesoljski izleževalnik, se udobno namestila in zadovoljno iztegnila nogolovke. Oče Ze-ze-lo-piks pa se je najprej želel malo razgledati naokrog. »Kako nenavadna tehnologija!« se je čudil, ko je s svojimi dvainštiridesetimi tipolovkami natančno preiskal eno od travniških bilk.

Kaj sta pa medtem počela nezemljanska otroka? Razširila sta rokolovke in se razigrano zapodila po gozdu. »Hej, Zu-zó, poglej to!« je zaklical Ziks in z dolgo tipolovko pokazal sestrici neko drobno reč, ki je letala kakšen meter nad tlemi in oddajala zelenkasto svetlobo. »Ooo,« se je čudila Zu-zó in usmerjala svoje očipalke proti skrivnostni leteči stvarci. »Kako lepo je! Kaj je to?« Ziks se je nasmehnil: »To so najbrž zemeljski NLP-ji, neznani leteči predmeti!« 

Otrokoma so bili svetlikajoči se drobižki tako všeč, da sta tekala za njimi in se trudila, da bi katerega ujela z mrežoskopkami na rokolovkah. Vse bolj sta se oddaljevala od letečega krožnika in se naenkrat znašla sredi gozdne jase, kjer so se pasle srne. Bratec in sestrica sta se velikih kosmatih bitij hudo prestrašila. Zakričala sta: »Mama, oči! Na pomoč!« in silovito mahala z rokolovkami, da je srnam švigalo in sikalo okoli ušes. Takoj so se razbežale.

Starša otrok nista slišala, ker sta bila predaleč. Gal in Sara pa sta bila čisto blizu, a tudi onadva nista slišala Zu-zójinih in Ziksovih klicev. Človeška ušesa namreč ne zmorejo zaznati posebne vrste zvoka, s katero se sporazumevajo prebivalci planetov okoli Proksime Kentaura. Sara pa je videla, da je nekaj splašilo srne. Opazila je tudi dve drobni postavi, ki sta spominjali na živahni majhni vrbi, s katerih visi kakšnih dvajset meduz.

»Na jasi se nekaj dogaja!« je vznemirjeno zašepetala Sara in zdaj je tudi Gal opazil nenavadni prizor. »Greva pogledat!« je rekel.

Medtem so se na Zu-zójino in Ziksovo klicanje odzvali netopirji in množično prileteli iz gozda. Zakaj le? Oh, to je bil velik nesporazum. Otroka sta klicala mamo in očka na pomoč, netopirji pa so te zvoke razumeli drugače. Zvenelo jim je kot »Pridite sem, tu je veliko slastnih žuželk!« Takoj so se odzvali povabilu. Šelestenje črnih prhuti je nezemljanska otroka še bolj prestrašilo kot srne. »Na pomoč!« je kričal Ziks. »NLP-ji naju napadajo!« »Grozni, veliki, črni NLP-ji …« je zahlipala Zu-zó, vrgla rokolovke okoli bratovega vratu in se z vso težo zalepila nanj. Ziks se je s sestro na ramah vrgel v travo.

V tem trenutku sta na jaso prihitela Gal in Sara. Mirno, a odločno sta napodila netopirje nazaj v gozd, potem pa sta se sklonila k prestrašenima Nezemljanoma. 

Tako so se pod nočnim nebom skupaj znašli štirje otroci, dva zemeljska in dva vesoljska. Šest parov očipalk se je srečalo z dvema paroma radovednih otroških oči. Znano je, da otroci razumejo drug drugega tudi brez besed. Govorijo lahko različne jezike, prihajajo iz različnih delov Zemlje ali celo iz različnih galaksij, pa bodo vseeno razumeli stisko drugega otroka in si pomagali po najboljših močeh. Sara je nežno pobožala malo Zu-zó po glavi, to je po tistem del telesa, iz katerega so izhajale očipalke. Gal je Ziksu podal roko in vesoljski deček je okoli nje ovil svojo rokolovko. Potem sta nezemljanska otroka vklopila vsak svojo napravico za prevajanje in pogovor je lahko stekel. 

»Netopirji niso nevarni, nič hudega vama ne bi storili,« je pojasnila Sara. 
»Neznani leteči … grozni leteči …« je posmrknila Zu-zó. 
»Na Zemlji imamo veliko bitij, ki letijo, na primer ptice in metulje. Ni se vama jih treba bati,« razloži Gal. »Imamo pa tudi leteče predmete: letala, helikopterje, balone …«
»Pri nas imamo veliko vrst vesoljskih ladij,« pove Ziks.
»Ampak ne prhutajo,« doda Zu-zó.
»Tudi leteča bitja imamo,« reče Ziks.
»Že, ampak niso tako … tako … neznana,« meni vesoljska deklica. Gal in Sara se zasmejita.
»No, vsekakor je pri neznanih rečeh treba biti previden,« resno doda Gal.
»Kaj pa so bile tiste kosmate pošasti?« zanima Ziksa. 
»Srne so bile. Tudi te niso nevarne.«
»In tole?« Zu-zó iztegne mrežoskopko in v njej se nekaj zelenkasto zasvetlika. 
»Oh, to je kresnička!« se nasmehne Sara. »Hrošček, ki v toplih poletnih nočeh leta nad travniki.« 

Medtem sta mama in oče Ze-ze-lo-piks opazila, da Ziksa in Zu-zó že predolgo ni na spregled. Zaklenila sta leteči krožnik in se odpravila ponju. Od daleč sta zaslišala otroški klepet. »Vidim, da sta si našla počitniške prijatelje,« je bila vesela mama Ze-ze-lo-piks. Oče se je naklonjeno smehljal, ko sta Zu-zó in Ziks pripovedovala o pravkar prestanem strahu. Povedal je, da se tudi Zemljani velikokrat prestrašijo, ko zagledajo njihovo vesoljsko ladjo. »Da bi se bali našega letečega krožnika?!« se zasmejita vesoljska otroka. »Ta je pa dobra!« 

Sari in Galu se ni zdelo smešno – tudi onadva bi se pošteno prestrašila, če bi se nad mestom iznenada pojavil NLP. 

»Jutri vaju lahko peljemo na izlet z našim letečim krožnikom. Potem za vaju to ne bo več NEZNANI leteči predmet, ampak ZNANI leteči predmet,« predlaga Ziks. 
»Dobra zamisel!« reče oče Ze-ze-lo-piks. »Zato pa smo tu – da se spoznamo, sklenemo nova prijateljstva in se imamo lepo!«